Strani

torek, 9. avgust 2016

Frankenjura za začetnike - plezanje "na izi"


Letos smo se odločili za poletni dopust v Frankenjuri, v nemških gozdovih severno od Nuernberga (do Bamberga in Bayreutha na severni strani), v plezališčih, ki so marsikomu znana po tem, da je v njih nastala prva smer z oceno 9a (W. Guellich, 1991, Action Directe). Do tako težkih plezalnih ocen mi še kar veliko manjka, a v pokrajini, kjer plezališč ne zmanjka, se mora gotovo najti tudi kaj lažjega, primernega tako zame kot za mojo družino.

Na poti smo se ustavili v Muenchnu, kjer smo si ogledali nekaj znamenitosti, Nemški tehnični muzej in obiskali živalski vrt, spali pa smo na parkirišču stadiona Allianz arena, kjer domuje nogometni klub Bayern – tu so nočitve za avtodome po zelo prijaznih cenah. V knjigarni v mestu smo kupili vodniček – ponudili so nam jih kar veliko in izbira je bila težka, saj je plezališč toliko, da jih je nemogoče vse spraviti v eno knjigo. Vzeli smo vodniček s 600 stranmi, v katerem so zajeta plezališča za severni del Frankenjure, torej severno od mesteca Goessweistein. Tu je zajeto tudi področje okoli kraja Pottenstein, ki je verjetno najbolj znan zaradi svoje slikovitosti, okoli njega pa so skale s samimi težkimi smermi, od 7 do 9, kjer bom lahko plezala v katerem od naslednjih let.

Ko smo prispeli v Frankenjuro, smo prvo noč prespali kar na parkirišču ob cesti, pri kraju Goessweistein, saj se zvečer nismo želeli ukvarjati z iskanjem kampa. Ob jutranjem svitu se je ob nas ustavil avtomobil, iz katerega je izstopil starejši moški in se odpravil proti našemu avtodomu. Ko je potrkal, smo se že ustrašili, da nas bo napodil (lani smo imeli takšne izkušnje z Avstrijo), pa je gospod potrkal na vrata, nam izročil vrečko svežih kajzeric, in nam zaželel lepo bivanje v njihovih krajih. Prijetno, prijazno in gostoljubno presenečenje.

Hitro smo ugotovili, da so Nemci izjemno prijazni in smo plezalci dobrodošli, da je veliko parkirišč in počivališč, torej nam v kamp sploh ni treba, tabel »Privat«, ki so tako značilne za Avstrijo, pa tu ni videti prav nikjer. Tako v celem tednu nismo niti enkrat zavili v kamp, čeprav bi lahko tudi v Pottensteinu v kampu za avtodome spali za zgolj 7 evrov na dan – a nam je bilo zunaj, tik ob skalah in v gozdu seveda veliko ljubše ostati.

Najprej smo plezali pri Goessweisteinu, kjer dva kilometra dolga krožna sprehajalna pot obkroži šest skal. Začeli smo z Breitenberg Suedwand, kjer so ocene od 3+ do 7 po lestvici UIAA (do 6b po francoski lestvici), torej sem se sama ponovno privajala na skalo, starša in sestrica pa so si dali pošteno duška v teh lažjih smereh. Kasneje sem plezala še v Fellner Dolinenwand in Aussichtsfelds. Kljub temu, da smo se pri plezanju izmenjevali, ni bilo problema zlesti po deset smeri na dan, kajti skale so blizu, do nobene ni več kot 5 minut dostopa. Plezalcev je bilo kar nekaj, tako domačinov kot turistov iz Avstrije, Češke in Rusije, skale pa so na tem področju zelo zanimive – luknjičaste. Včasih je prostora v luknjici za dober prijem, včasih zgolj za prst.

Pa osvežitev? V Goesweinsteinu imajo kopališče z bazenom, ki je mestno in velja za Freibad, torej je povsem zastonj (in takšnih je na področju Frankenjure kar nekaj), v trgovinah pa so stvari precej ceneje kot pri nas. (Velika pločevinka piva Paulaner je 85 centov, tako da je ati kupil tudi nekaj zaloge za domov, s sestrico pa sva lizali velike sladoledne lučke za manj kot pol evra.)

Nadaljevati smo nameravali v plezališčih ob rečici Wiesent, proti kraju Doos, pa je ponoči pošteno deževalo, in čeprav smo  si zvečer že ogledali skalo Jubilaeumswand (ocene od 3+ do 7+, oziroma do 6b+), ki je bila drugačna (siva, brez luknjic), smo se zjutraj odločili, da gremo v dvorano. Zapeljali smo se do mesta Bayreuth, kjer je dvorana nemške planinske zveze (DAV), a se je odprla šele po četrti popoldne. Poskusili smo še v dvorani Magnesia v mestecu Forchheim, a je (tipično!) čez poletje zaprta. Možnost je bila, da se zapeljemo v Nuernberg, kjer sta slavni bolder dvorani Cafe Craft in E4, ki sta gotovo odprti, vendar nismo hoteli v veliko mesto, poleg tega pa se je izkazalo, da so plezalci popoldne že nazaj v skalah – izjemno hitro so bile spet suhe, zato nismo odlašali in smo si spet privlekli štrike.

Zadnja dva dni plezanja smo bili severno od kraja Hollfeld, pri vasici Treunitz. Parkirali smo pri skali Tritzman Ged.-Wand, kjer stoji manjša brunarica, poleg nje pa je bilo nekaj šotorov. Povprašali smo, ali je to kamp, pa so nam prijazni lastniki, ki so preživljali čas ob rečici Wiesent povedali, da ne – to je njihovo zemljišče, a lahko plezamo in brez problema prespimo, tudi več dni. S sestrico sva plezali, oni se niso dali motiti pri pikniku, so pa vrh smeri veselo pospremili z aplavzom. Še eni gostoljubni domačini, in ni jim bilo konca – avtodom smo imeli postavljen namreč sredi travnika, ki je sicer služil tudi kot dovoz do konjske ograde. Ko je prišla lastnica konjev že v temi nahranit svojo kobilo in žrebička, se nam ni bilo potrebno umakniti. Skupaj smo peš odšli do ograde, nahranili konjička, gospa pa nam je prijazno povedala, da so ti kraji »konec sveta«, od koder mladi hitro pobegnejo, pridejo pa vsako leto zgolj plezalci. Nam je bilo povsem jasno, zakaj – ker je tu tako lepa pokrajina in vsepovsod krasna plezališča!



Zadnji dan sem plezala v Treunitzer Klettergarten, na še eni luknjičasti skali, z ocenami do 9- (7b+), kjer je bilo kljub temu, da je ponoči spet nekaj padalo, zjutraj že mogoče plezati in se je hitro nabralo cel kup plezalcev. Ta dan sem vpela nekaj smeri za sestrico, sicer pa sem se posvetila študiji smeri Duell, saj sem želela potepanje po Frankenjuri zaključiti s smerjo, ki je nekoliko više na lestvici ocen. Kratko smer z luknjicami po en prstek ali dva preko »buhtlja« sem po nekaj študiranja splezala na piko in seveda sem bila vesela kot raketa.

Delovni dopust je bil tako končan – čakala sta nas pa še dva dneva ob jezeru, da se posvetimo počitku in čofotanju.

Plusi in minusi Frankenjure?

Urejena plezališča si sledijo eden za drugim, skorajda se spotikaš ob njih. Najdejo se tako lahke kot težke smeri, torej lahko tu uživajo tako resni plezalci kot družine – zato plezajo pri njih ljudje iz različnih koncev Evrope. Najboljši je dostop – nikoli ni do skale več kot 5 minut, včasih se naravnost do nje pripelješ kar z avtomobilom (nobenega sopihanja v hrib, torej). Spanje v kampu ni potrebno, počivališča in parkirišča (tudi pod skalami) so vsem na voljo (razen v Pottensteinu). Če ste za poceni dopust, pride prav tudi dejstvo, da so živila v trgovinah cenejša kot pri nas (in pločevinke ter plastenke spadajo med povratno embalažo), kopališča pa brezplačna. In če ponoči pada dež, to ne pomeni, da se naslednje dopoldne ne bo dalo plezati.

Domačini so neverjetni! Gostoljubni, prijazni, ustrežljivi – tako dobrodošli plezalci gotovo nismo povsod.

Edini minus, ki smo ga takoj ugotovili, je ta, da je vpenjanje prvega kompleta v vseh plezališčih precej pozno, torej vsekakor velja tja oditi s palico za vpenjanje, da se lahko z njo vpne prvi komplet in je plezalec resnično varen že na začetku smeri. Pa plezalne dvorane tudi velja preveriti že od doma in se prepričati, kdaj so odprte (če poleti sploh so odprte), sicer boste pripeljali pred zaprta vrata in izgubljali živce ob iskanju podatkov na spletu preko mobilnega telefona.

In kaj bi še lahko prišlo prav? Tekaški čevlji za tek po neskončnih urejenih poteh skozi gozdove in poljane, pohodni čevlji za vse, ki jim je ljub treking, kolo za neskončne kolesarske poti ob rečicah in od mesta do mesta, pa tudi kak sup ali kajak za spust po mirnih rečicah (kajak/kanu lahko tudi najamete). Pa ne pozabite na klasično gozdno zaščito – pršilo proti komarjem in klopom.

Jaz se v Frankenjuro gotovo še vrnem!








Sestrica :)





Ni komentarjev:

Objavite komentar